Sedel si na
vlažnih
tleh
iskal si zaklad
v njenih
globokih očeh
voda je
drla okoli
polomljenih
vrb
a se nisi
ozrl
le gledal
si jo

VLATKA KOZLOVIČ

Človek živi
Sreča
dan za dnem
mimo hiti
A glej
ko te spremlja
ko ujame tvoj korak
objemi jo
ne izpusti iz svojih rok
ko te mora
te sama zapusti
in ko čutiš
da je več ni
ne oziraj se za njo
ampak glej tisto
ki bo spet
mimo tebe prišla

VLATKA KOZLOVIČ

Bila sem solza
pa so me pogoltnile
njihove lakomne
misli
bila sem smeh
pa so me poteptale
njihove grobe
besede
bila sem pesem
pa so me izsušila
njihova pogoltna
grla
bila sem misel
pa so me postrelile
njihove pošastne
ideja
bila sem oblak
pa so me skrili
za svoje uvele
cvetove
bila sem rosa
pa so me vpili
njihovi mastni
jeziki
bila sem
Pa sem odšla

VLATKA KOZLOVIČ

Še pesem ne
ne ptica
ne kamen
ne on
kako duša boli
ko se solza
iskri
in svečka
prižiga
v temi
le drobna stopinja
gre svojo pot
in ko si utrgal
liste strasti
nisi videl
njenih sledi
ne čutil
bolečine noči
nisi vedel
da je sama
sama
kot zvezda
med tisočerimi zvezdami
in le ena
ki pada
pada
da bi jo ujela
v svoje dlani
in ko je
med otožnostjo
stopila v dan
zaprla vrata
svoje iskrenosti
je slišala
pesem
od tam
kjer je ptica
letela
in kjer je kamen
obstal

VLATKA KOZLOVIČ

V kočiji

brez časa

v svoje misli

strmiš

po brzicah

sanj

pred mano

bežiš

a ne veš

da ima

luna

prijazen obraz.

 

VLATKA KOZLOVIČ

Nevihta divja

skozi železne

obroče

skače

tvoj mir

sova v noči

skovika

v srcu

je tvoj svet

doma

 

VLATKA KOZLOVIČ

VLATKA KOZLOVIČ je svoje otroštvo preživela na podeželju v kmečki družini.

Prve korake v pisanju pesmi je naredila v osnovni šoli.

Nekaj jih je bilo objavljenih v šolskem glasilu ROKAVA.

Po očetovi smrti se je pri petnajstih letih z mamo in bratom preselila v Koper.

V času gimnazijskih let se je pesmi niso prijele, so pa leta 1985 začele redno prihajati izpod peresa.

Zadnjih deset let se aktivno ukvarja z alternativo, a pesmi ostajajo njena velika ljubezen in strast.